Dogajanje filma je postavljeno v leto 2057. V onesnaženem mestu se na strehi enega od nebotičnikov bohoti permakulturni vrt, zanj pa skrbi robotski vrtnar skupaj z ostarelo botaničarko. Film, ki je primeren za vse generacije, špekulira o degradiranem stanju okolja, narave in ekosistema v prihodnosti, vendar istočasno predstavi utopično vizijo in rešitve za okoljsko krizo. V enačbo vključi še vprašanje vpliva umetne inteligence na našo družbo, vsakdan ter okolje. 

Vedno jasneje postaja, da je okoljska kriza eno najpomembnejših družbenih vprašanj sodobnega časa. Hkrati postaja vse bolj jasno, da moramo v zvezi s tem nekaj storiti – vendar moramo najprej vedeti, kaj lahko storimo, in za kaj se moramo zavzemati. Zato je predpogoj, da si predstavljamo utopično različico naše družbe in sveta. To je med drugim miselnost in estetika solarpunka, ki se odraža v filmu.

Tektonski premiki se dogajajo tudi na tehnološkem področju: priča smo hitremu razvoju orodij UI, ki bodo v prihodnosti močno vplivala na številna področja našega življenja, pa tudi na umetniško, ustvarjalno in filmsko industrijo. Kako bo ta tehnologija vplivala na naša življenja v prihodnosti? Pri praktični izvedbi filma je avtor Nejc Trampuž eksperimentiral in preizkušal zmogljivosti novih orodij generativne UI, ki so bila uporabljena za generiranje elementov animacije in zvoka, kot tudi za pisanje zgodbe, scenarija in vizualne zasnove likov in scen. Pri ustvarjanju zvoka je sodeloval z umetnikom in oblikovalcem zvoka Timom Kropivškom, glas pa je posodil igralec ter interpret Blaž Šef. Film je bil premierno predstavljen v galeriji Osmo/za. 

Vsebina filma gledalcem odpira mnoga vprašanja na prepletu omenjenih področij: ekologije in UI – nanje pa ne želi nujno odgovoriti, temveč jih predvsem zastaviti. Kako nam lahko UI pomaga pri reševanju okoljskih problemov? Kaj pa pri zamišljanju idealizirane ekološke družbe? Pa nevarnosti UI? Ali je družba sposobna samorefleksije in preobrazbe? Kako bo videti življenje leta 2057?