Ne kot Houdini VR

Saša Bezjak, Jože Slaček, Jakob Vogrinec, Nina Jeza

Houdini je začrtal pot temu, čemur danes pravimo performans in-situ. Pred očmi publike je izvajal najbolj zahtevne iluzije in reševanja iz nevarnih situacij, morda omenimo le pobeg iz cisterne vode, pa iz policijskega vozila, odstranjevanje verig z rok in nog, skok v ledeno reko, odpiranje zaklenjenega kovčka ter reševanje iz prijema prisilnega jopiča. Vsi omenjeni nastopi so se – pričakovano – izšli v njegovo korist in v navdušenje pozorno opazujoče publike.

Iluzionist je seveda odvisen od svoje ekipe in od lastne priprave na performativ. Houdini je uporabljal nešteto prefinjenih trikov, s katerimi je uspešno opravljal pobege. Ob vsesplošni popularnosti in občudovanju pa so se našli tudi taki, ki so »dvomili« v njegove sposobnosti – danes bi rekli, da so skušali razmišljati izven standardnih okvirjev. Med najbolj znanimi dvomljivci je bil slavni Louis Vuitton. Vuitton je Houdinija izzval v časopisnem oglasu, v katerem je zapisal: »Gospod. Dovolim si misliti, da je škatla, ki jo uporabljate za svoje eksperimente, pripravljena za ta namen, in si zato dovolim, da vas izzovem, da izstopite iz ZABOJA, KI SEM GA NAREDIL SAM in katerega ZAKOVIČENJE bo izvedlo MOJE OSEBJE. Če vas je strah delati ta poskus v javnosti, vam ponujam, da ga opravite zasebno. RAZUME SE, da se zaboj ob tem ne sme uničiti. Čakam na vaš odgovor, itd. L.VUITTON«

Avtorji projekta izkoriščamo priložnost, ki jo je ponudil Vuitton: ker se na njegov poziv Houdini ni odzval, smo se odločili, da poskušamo performans v modificirani obliki izvesti sami – v modernem času.

Zakaj?

S poplavo lažnih novic in najrazličnejših teorij zarot, ki smo jih dnevno deležni na socialnih omrežjih, se avtorji sprašujemo, ali je dvom, ki ga je Descartes postavil za temeljno premiso človekovega obstoja in pravzaprav edini dokaz, da »ergo sum«, sploh še aktualen kot racionalno sredstvo nekega razumevanja ali pa smo prišli do točke, kjer nam »resnico« prodajajo in podarjajo samo še mediji, politične stranke, aktivisti in drugi motiviranci. Ali imamo »navadni« ljudje res zvezane roke? Ali smo samo še opazovalci sveta, katerega del naj bi bili in ga tudi pomagali soustvarjati? Ali pa smo le še nemi opazovalci, zaprti v mehurčke, institucionalizirani ter zvezani v prisilne jopiče, ki nam jih nočejo odstraniti? 

Skip to content