Barbara Jazbec (SI) – Ujet v vmesnem

Kaj se zgodi, ko se nekaj, kar bi moralo biti narejeno virtualno, namesto tega zgodi v fizičnem svetu? Če obstaja tako v virtualnem kot resničnem okolju, ali lahko to še vedno smatramo kot virtualno? Kakšna je razlika med tem kaj je resnično v virtualni resničnosti in kaj je umetno.

Ljudje uporabljajo maske že od pradavnine v ritualih in kot utelešenje naravnih sil. Maske so na na nek način avatar (inkarnacija, reprezentacija). V sodobnem svetu tehnologije so avatarji lahko virtualno zgrajena telesa – maske ki zajamejo naše celotno formo. Takšni avatarji so pogosta orodja za samoprikazovanje na spletu in v virtualnem svetu in kažejo občinstvu kakšen je karakter ki je prikazan. So reprezentacija entitete, človeka, vas – v virtualnem prostoru. So nekaj, kar uteleša nekaj drugega. V svojem delu uporabljam maske kot tranzicijsko orodje, ki omogočajo takšne igre vlog in spremembe identitete. Dvomim v moč virtualnega in utelešenega, kako resničen in imerziven postaja virtualni svet in kako lahko se zabrišejo meje percepcije v naših možganih med resničnim in umetnim. Virtualni svet je v mojem delu zelo povezan z opazovalčevim notranjim svetom in njegovimi emocijami. Gledalec je utelešen v telesu kakšnega so si zamislili in virtualno okolje izzove resnična čustva. Vse to je zgrajeno s čustvi, ki so osnovana na gibanju v virtualnem okolju 360° videa. To mejo poskušam najti z mešanjem premikajoče slike in novega imerzivnega 360°videa – kombinacija ki ustvari virtualno izkustvo, ki postavi opazovalca v sam center zgodbe, pri čemer postane del videoposnetka, namesto da bi ga zgolj gleda.